Ko se je zgodilo kaj hudega, bodisi v svetu, bodisi doma, nam je pokojna mama vedno govorila: »Samo da ne bo vojne, pa bo vse v redu.« Včasih se mi je to zdelo čudno, saj vojne vendarle več ne bo. Pa je bila. Leta 1991 v Sloveniji, kasneje še v drugih predelih nekdanje skupne države.
In je letos v Ukrajini. Ni blizu nas, a še kako čutimo njene posledice. Varnostna kriza, energetska kriza, prehrambna kriza, migrantska kriza.
Da, mama, prav si imela: ko pride vojna, je vse narobe. Kaj lahko storimo?
Ukrajini moramo pomagati. Tudi vojaško. Končni cilj vseh ukrepov proti Rusiji in pomoči Ukrajini je in mora biti mir. Miru ni mogoče doseči samo z vojaškimi operacijami in sankcijami. Za mir je vedno potrebna diplomatska rešitev. Toda mir za vsako ceno ali z zamrznitvijo statusa quo bi pomenil Putinovo zmago, zmago agresorja.
Profesor Žižek je v članku v Guardianu opozoril, da kdor danes govori o Putinovem »reševanju obraza«, v resnici spregleda njegove carske ambicije: prav te moramo danes, kot piše Žižek, »brezpogojno zavrniti«. Na globalne izzive ni posamičnih odgovorov – ampak je rešitev ravno globalno sodelovanje. Tudi zaradi prihodnosti ruskih državljanov in državljank!
Ruska federacija je postala članica Sveta Evrope leta 1996. Takrat se je zavezala, da bo mednarodne notranje spore reševala z mirnimi sredstvi in se vzdržala vseh oblik groženj s silo proti svojim sosedom. Zavezala se je tudi, da bo odprte mednarodne mejne spore reševala v skladu z načeli mednarodnega prava. Vendar je Rusija začela vojno v Ukrajini in s tem zanemarila vse svoje mednarodne obveznosti. Ne glede na nesoglasja, ki jih je Rusija imela z Ukrajino, se je zavestno odločila, da ne bo šla po poti diplomacije in mednarodnega prava ter se raje odpravila po poti vojaške agresije. Marca letos je Rusija po 26 letih izstopila iz Sveta Evrope. Ostaja pa podpisnica Ustanovne listine Organizacije združenih narodov.
Ruska agresija na Ukrajino v temelju spodkopava pravni in varnostni red, na katerem so temeljili mednarodni odnosi v Evropi od konca druge svetovne vojne. Za ponovno vzpostavitev miru sta potrebna ne le konec sovražnosti in rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani v konfliktu, temveč tudi preoblikovanje mirovnega in varnostnega reda po vsej Evropi.
Nedavno in po več kot 100 dneh vojne sta dve skupini podpisnikov oblikovali svoja stališča glede vojne v Ukrajini in jih poslali slovenski vladi. Ni dvoma, da imata obe pismi enak cilj: mir in stabilnost med sprtima stranema. A hkrati sta že na prvi pogled odraz dveh obrazov Slovenije, pa tudi Evrope in sveta.
Prvi je obraz sveta, ki se je oblikoval v času hladne vojne, medtem ko želi drugo pismo predstavljati obraz prihodnosti, v katerem ljudje različnih nazorov jasno prepoznajo nujo, da je treba pomagati žrtvi, in to z vsemi sredstvi, tudi z orožjem, ker je tako prav in je tudi legitimno, tako po naravnem kot po mednarodnem pravu. Vsaka žrtev ima pravico do samoobrambe in to velja enako za posameznika kot za narod.
Zelo spoštujem nekdanjega nemškega predsednika in pastorja Joachima Gaucka. Prav njemu sem leta 2013 v Berlinu kot veleposlanica Republike Slovenije predala poverilno pismo. Takrat sva se pogovarjala o posebni odgovornosti Nemčije do Zahodnega Balkana, tudi zaradi 2. svetovne vojne. Prejšnji teden je 82-letni gospod Gauck na nemški javni televiziji kritiziral javno pismo, v katerem so podpisniki od Ukrajine zahtevali premirje. Dejal je, da nihče nima pravice Ukrajinkam in Ukrajincem reči, kaj naj storijo. »Pacifizem je časten, vendar ne vodi k dobremu. To le utrjuje prevlado slabih, nečloveških in kriminalnih dejanj,« je dejal in dodal, da bi, če bi bilo potrebno, tudi sam z orožjem branil svobodo.
Miru Ukrajini ne more vsiliti nihče. Da bi bil mir mogoč, si ga morata obe strani želeti in se strinjati z njegovimi pogoji. Rusija za zdaj intenzivneje kot kdaj koli prej nadaljuje svoj vojni pohod. Rešitev, ki bi jo enostransko narekovala ena od sprtih strani, ni mir, temveč kapitulacija. Še huje, takšna rešitev bi utrdila prepričanje, da je ozemlja mogoče osvojiti s silo. To bi bil strašen precedens za evropsko varnost, vključno z varnostjo Slovenije. Ukrajina je jasno povedala, da se ni pripravljena odpovedati svoji ozemeljski celovitosti in prosi za podporo pri obrambi. Ukrajina deluje v samoobrambi pred tujim agresorjem. To je temeljna pravica suverenih držav. S tem se Ukrajina bori tudi za temeljna načela mirovnega in varnostnega reda v Evropi po hladni vojni. Zato si Ukrajina zasluži podporo. Ne zaradi vojne kot take, temveč zaradi obrambe in zaščite načel miru in varnosti v Evropi.
Evropski mirovni in varnostni sistem, ki bo izšel iz tega spora, je še vedno negotov in je odvisen tudi od pogojev, pod katerimi bo ta spor rešen. V najboljšem primeru bi lahko ponovno vzpostavili varnostno partnerstvo v Evropi. Če to ne bo mogoče, bo treba zagotoviti mir in varnost pred grožnjo morebitnega agresorja.
Ukrajinska vojna nas je brutalno opozorila, kako neposredno zunanja in varnostna politika posegata v življenje prav vsakega državljana: ne le skozi našo iskreno podporo napadenim in solidarnost z begunci, ampak tudi s tektonskimi premiki na trgih plina, pšenice, nafte … Preudarna zunanja in varnostna politika, ki sodita med pomembne odgovornosti predsednika republike, sta zato sestavni del odločanja o prihodnosti.
