Še preden je Gibanje Svoboda podprlo mojo kandidaturo za prvo predsednico republike, je prvi predsednik republike, gospod Milan Kučan, ki ga zelo spoštujem, na vprašanje N1 odgovoril, da glede mene in mojih sposobnosti nima pomislekov, da ima pa sistemski pomislek. Zdi se mu sistemsko nesprejemljivo, da bi bili na treh ključnih položajih v državi – predsednika republike, predsednika vlade in predsednika državnega zbora – trije vodilni ljudje iste stranke. “To je z vidika načela delitve oblasti vprašljivo. To bi bila moja zavora, če bi se moral opredeliti do kandidature Marte Kos,” je dodal.
Razumem legitimnost pomisleka prvega predsednika in verjamem v njegovo dobronamernost. A še toliko bolj verjamem v lastno sposobnost samoomejevanja, zato bi veljalo ta legitimni očitek najprej skupaj premisliti, nato pa tudi uveljaviti nekaj dodatnih varovalk.
Tako delujem ves čas in nameravam tudi v prihodnje: ne bežim pred problemi niti si pred njimi ne zatiskam oči, ampak se z njimi, v spoštljivem dialogu, soočim z mislijo na jutrišnji, boljši svet. Iskreno verjamem, da smo skupaj boljši in pametnejši.
1.
Učili so nas, da delitev oblasti pomeni delitev na izvršno, zakonodajno in sodno oblast, ne pa delitve oblasti med stranke ali funkcij med domnevno neodvisne kandidate. Živimo v strankarskem sistemu in strankarska demokracija je naš ustavni okvir. Nikjer ni zapisano, da bi morala biti kandidatka za predsednico Republike Slovenije nestrankarska. S stališča delitve oblasti je ključno, da vsi akterji spoštujejo samo delitev na veje oblasti in se strogo držijo meja med njimi. To je stvar osebne etike in politične odgovornosti, ne pa pripadnosti eni ali drugi politični opciji. To je tisto osnovno vezno tkivo, ki družbeno pogodbo drži skupaj. Še več, ravno neodvisna in vesti zavezana predsednica (ali predsednik) republike lahko skrbi za to, da so stroge meje med vsemi tremi vejami spoštovane. V ta namen si bom prizadevala tako za imenovanje sodnikov na predlog sodnega sveta (neodvisnost sodne veje oblasti od zakonodajne) kot za možnost ustavnega veta (neodvisnost zakonodajne od izvršne oblasti).
2.
Ko se je dr. Drnovšek, dotedanji predsednik vlade, lotil kandidature za predsednika republike, so ga vprašali podobno vprašanje: ali se ne bo s tem okrepil monopol ene stranke nad ključnimi funkcijami države? Odgovoril je, da bo z njegovim morebitnim odhodom na predsedniško funkcijo stranka izgubila, saj se bo morala na novo vzpostaviti. Če parafraziram svojega nekdanjega šefa in vzornika: dobro bo za Slovenijo, težko pa za stranko. Toda pred takšnimi odločitvami v resnici ni dileme: vedno se je treba postaviti v dobro skupnega, ne stranke. So pa v parlamentarni demokraciji prav stranke inštrument, s pomočjo katerega je skupno dobro mogoče učinkovito doseči. Kandidiram kot podpredsednica stranke, ki sem to postala teden dni pred volitvami, ko me je dr. Golob prosil, da »vskočim« zaradi njegove odsotnosti po okužbi s covidom. In zdaj sem zato kar naenkrat »sistemsko nesprejemljiva« -četudi sem svoja kritična stališča vedno izražala kot nestrankarska, neodvisna državljanka. Tudi do prejšnjega režima, ko sem leta 2020 izstopila iz diplomacije, ki jo je zunanji minister Janševe vlade, dr. Anže Logar, vpenjal v višegrajski voz kršitev vladavine prava, medijskih svobod in človekovih pravic. Eden mojih protikandidatov, ki je bil vedno strogo strankarski človek, v stranki, ki ima notranjo avtoritarno strukturo izdelano tako rekoč do popolnosti. Zdaj prav njega naslavljajo kot nestrankarskega kandidata, ker kandidira s podpisi volilk in volilcev. Prizor bi bil smešen, če ne bi bil tragičen.
3.
Pomisleke glede »sistemske nesprejemljivosti« so po prvem predsedniku z neprikritim veseljem povzeli tako njegovi politični bližnjiki kakor obe moji dosedanji protikandidatki (le da jih je ena obtežila z oznako »orbanizacije«, druga pa »ogrožanja ustavnosti«). Zlorabo legitimnega predsednikovega pomisleka čutim kot premišljen poskus izločiti me iz tekme, še preden se je ta sploh dobro začela: me dobesedno diskvalificirati. Primerjave z Orbanovo politiko so nevredne umirjene, poštene in resnicoljubne politične debate. Prav nobenih vzporednic ni mogoče potegniti niti med Gibanjem Svoboda in Orbanovim Fideszom, niti ne med Viktorjem Orbanom in Robertom Golobom niti med trenutnim političnim sistemom v Sloveniji in na Madžarskem. Primerjava še najbolj kaže na to, da je tisti, ki jo izreka, pripravljen uporabljati metode, ki so bile značilne za oblast, od katere smo se prav po zaslugi zmagovalnega zavezništva med naprednimi strankami in civilno družbo poslovili na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Mar ni nekoliko nedemokratično ljudem jemati pravico, da demokratično izberejo svojo kandidatko, s tem, da jo že vnaprej izločiš iz igre kot »sistemsko nesprejemljivo«? Kaj pa, če gre ravno za vztrajno spreminjanje sistema – na boljše?
4.
In nenazadnje, mar ni podcenjevalno kalkulirati s tem, da bo s prvo predsednico nekdo upravljal (kdo? predsednik vlade? predsednica državnega zbora?) in tako dosegal »sistemsko nesprejemljive« kršitve? Predsednik republike ima petletni mandat, ki ni vezan na mandata drugih dveh. Izvoljen(a) je na neposrednih volitvah, z več kot 50 % glasov, ki nikoli ne morejo biti vezani zgolj na eno stranko, kar ji (mu) v vsakem primeru daje nadstrankarsko legitimnost.
Če bom izvoljena za predsednico RS, bom predsednica vseh, s svojimi načeli, ki se jim ne odpovedujem, saj bi bilo to nepošteno do sebe in do drugih.
Kdo pa sme upravljati s predsednikom ali predsednico? S tem, ko ljudstvo neposredno izvoli predsednika ali predsednico, podeli mandat, nameni zaupanje in zaveže z odgovornostjo – zato je napačno insinuirati, da bo tako izvoljena predsednica potem del nekakšnih strankarskih španovij. Gibanje Svoboda je demokratična, izrazito decentralizirana stranka, ki ne ukazuje svojemu članstvu, kako se mora odločati. Svobodomiselnost je naša največja vrlina. Sama sem vedno mislila s svojo glavo in tako bo tudi ostalo. Vsak človek ima svoja prepričanja in sprejema svoje odločitve, ne glede na to, kateri stranki je morda kdaj pripadal. Posebej to velja za tiste, ki zasedejo predsedniško funkcijo, kar dokazujejo ravnanja vseh dosedanjih predsednikov RS.
Že ob izraženi podpori predsednika vlade Goloba na kongresu Gibanja Svoboda sem predsedniku povedala, da bo morda izgubil podpredsednico, bo pa v tem primeru Slovenija dobila predsednico. Naslednji dan sem javno napovedala, da nameravam v primeru zmage takoj odstopiti z mesta podpredsednice in zamrzniti svoje članstvo – kot je storil tudi prvi predsednik!
5.
Kako to, da sta tisto isto navdušenje in podpora, ki smo ju zanetili in dobili v času upora proti kršitvam demokratičnih in ustavnih standardov Janševe vlade, čez noč postala nekakšen antidemokratičen greh? Kaj pa, če se val svobode ravno ne sme ustaviti pri vladnem projektu, ampak ga je treba v zmagovitem zavezništvu s civilno družbo, z volilci in volilkami, peljati naprej v nove zmage – da bo tudi predsednica republike obraz in dejavnik novih, ne pa starih sil?
Si sploh znamo predstavljati, da niti za predsednikom vlade niti za prihodnjo predsednico republike res ni nobenih stricev ali tet iz ozadja – ampak je ravno odkrita, transparentna politika tista, ki v ospredje političnih bojev privablja nove akterje?
Neodvisnost kandidatk in kandidatov se ne bo dokazovala s praznimi besedami, ne s prilizovanjem ne z lažnim distanciranjem. Poimenovanje kandidatov, ki so bili ali sočlani strank, za nestrankarske, ker kandidirajo s podpisi volilk in volivcev, je hipokrizija. Skrivanje strankarske pripadnosti prej govori o preveliki, usodni odvisnosti od določene stranke kot pa o njihovi neodvisnosti. Neodvisnost se bo zares izkazala v odločnih stališčih do aktualnih vprašanj, kritični drži do vseh družbenih akterjev, predvsem pa v državniškem pogumu postaviti se za državo – in to državo, kakršna mora Slovenija šele postati.
Kandidiram za predsednico države prihodnosti, ne preteklosti.
