Kdo torej ne razume, da Radiotelevizija Slovenija ni servis politike, temveč javnosti? Kdo je bolj kot kadarkoli prej posegel v delovanje javnega servisa RTV SLO? Najprej s pogledom na parlamentarne volitve 2022, zdaj verjetno že s pogledom štiri leta naprej, podobno, kot se je dogajalo na Madžarskem.
Kdo, vsaj zaenkrat, ne dopusti nujno potrebne reforme delovanja RTV Slovenija? Ni prvič, da je SDS v poskusih obrambe svojih interesov in nastavljenih kadrov na RTV posegla po referendumu. To, kar počenja, ni v javnem interesu, je v interesu izključno SDS! Z referendumom nikakor ne poskuša izboljšati zakonskih pogojev delovanja RTV, temveč kupiti čas za dokončno degradacijo javne televizije. Zato ni dovolj le zmagati na referendumu: celotno razpravo moramo izkoristiti za strokovno in kritično debato o vlogi in pomenu javne televizije. Rezultat naj bodo takšne institucionalne, zakonske in kadrovske rešitve, da bo RTV ne le obranjena in ohranjena, temveč usposobljena za preizkušnje prihodnosti. Referendum o vodi je bil dokaz, kako široke podpore so lahko v Sloveniji deležne pogumne rešitve, v katerih se strokovna znanja povežejo s civilno-družbenim aktivizmom. Želiva si, da enako pogumno rešitev in s podporo civilne družbe najdemo tudi, ko gre za javno RTV!
Boli naju, ko opazujeva, kaj se dogaja z radiotelevizijsko hišo, v kateri sva začeli delati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Majda v kulturnem uredništvu, Marta v športnem. Združili sva misli, saj združujeva izkušnje športne novinarke in filmske kritičarke, dopisnice iz tujine in urednice, voditeljice zabavno-glasbenih oddaj in avtorice dokumentarcev.
Od samega začetka verjameva v izjemno pomembno vlogo in poslanstvo javne radiotelevizije. Ki ni od politike, ni od vlade ali parlamenta. Je od ljudi, državljank in državljanov. V interesu vseh nas je, da bo čim boljša, ne pa, da jo uničujejo.
Novela Zakona o RTV Slovenija, ki ga je državni zbor sprejel julija letos, je prvi uspeh za prenovo Zakona o RTV Slovenija, za katerega so ugledni evropski strokovnjaki ob njegovem sprejetju leta 2005 dejali, da nima nič opraviti z evropsko tradicijo javne RTV, saj je v njem premalo mehanizmov, ki bi zagotavljali neodvisnost. In zakon se je dejansko izkazal kot recept za katastrofo! Omogočal je namreč, da je RTV Slovenija le podaljšek večine v parlamentu. Tega sta se zavedali tudi domača stroka in odgovorna politika, ki je v preteklosti pripravila politično nekontaminiran zakon, a zaradi različnih apetitov ni nikoli stopil v veljavo. Ministrici Asti je uspelo, da je spravila skozi državni zbor samoomejitev politike, ko gre za javni RTV servis in postavila tak pravni okvir, ki bo omogočal neodvisno, odgovorno, razvojno in odprto organizacijo radiotelevizije.
Tako jo vidiva tudi podpisnici: kot strokovno močno, v svet in razvoj uzrto, neupogljivo, vedno budno, za različne poglede odprto, argumentirano in ustvarjalno medijsko ustanovo. A še vedno je to le drobec vsega, kar RTV Slovenija ustvarja in dnevno prinaša v naše domove. Za tako pomembno kulturno in ustvarjalno medijsko inštitucijo pa je potrebno trdno, razgledano, avtonomno in v prihodnost usmerjeno vodstvo in uredništvo, ki ga lahko zagotovi odgovorna in pred političnimi in katerimikoli drugimi interesi neupogljiva družba. V tem smislu je organizacijska oblika javne radiotelevizije – sedaj zavoda – pomemben okvir, ki ga je potrebno dobro premisliti ob pripravi celostnih sprememb zastarelega in škodljivega zakona. (Je potrebno presekati z rigidno delujočim sistemom javnih uslužbencev? Je možen bolj učinkovit model upravljanja in organiziranja javne službe? Je potrebno odpreti vrata novim programskim in tematskim kanalom?)
RTV Slovenija je posredno umetniška akademija, univerza, izobraževalna in znanstvena inštitucija, oder in platno različnih kulturnih in drugih refleksij družbe, je prostor spoznavanja drugačnih življenjskih, verskih in ideoloških tokov… je dom in svet za vsakega izmed nas, ne glede na to, da čas prinaša nove oblike medijskih pretakanj.
Kot žrtve tega obračuna s svetovljanstvom in zapiranja oči pred globalnimi izzivi so »padle« oddaje, kot sta Globus in Politično, zlorabljala sta se ugledna Utrip in Zrcalo tedna, simbol upora proti temu mesarjenju po programu in njegovih ustvarjalcih pa je postal Studio City z Marcelom Štefančičem jr.: vodstvo je oddajo skupaj z njenimi ustvarjalci in gosti dobesedno izgnalo – na kar je ekipa odgovorila s tem, kar najbolje zna: z vrhunskim programom!
Pa vendar RTV Slovenije ne velja reducirati le na informativni program in na zrcalo, ki ga ponuja za rabo ali izrabo družbeno-političnemu trenutku. RTV je mnogo več kot dnevno informativni program, okrog katerega se vrti največ interesov in debat. RTV Slovenija so režiserji svetovnega formata, zlasti s športnega področja, so lučkarji, tehniki, maskerji, montažerji, glasbeniki, realizatorji in mnogi drugi, ki delajo v zakulisju, a brez njih programa, ki ga gledamo in poslušamo, ne bi bilo.
RTV Slovenija naj tudi v bodoče ohrani vlogo filmskega (ko)producenta, a ob tem naj ne zanemari obvezujočih kvot tudi lastnega avdiovizualnega programa. Skratka, kot največje kinematografsko platno naj s svojimi močmi razvija dokumentarni, igrani in ostali filmski program, hkrati pa naj odgovorno in s pomočjo strokovnih komisij (ne pa s parcialnimi vtikanji vodstva, kar se je zgodilo nedavno pri zavračanju odločitev komisije) podpira neodvisno zunanjo produkcijo. Ne le zato, ker to diktira edina EU direktiva na področju kulture, temveč tudi zato, ker je partnerstvo javne televizije in filmskega centra nujno, dobrodošlo in potencialno uspešno.
RTV Slovenija je največja banka spomina, sploh pa novejše zgodovine. Arhivi so največja dragocenost hiše, so naš genetski zapis, so priče našega vsakodnevnega delovanja v zadnjem stoletju in čez, so ključna referenca, brez katere ne bo več mogoče pisati zgodovine. V tem smislu podpirava nadaljnji razvoj ohranjevanja, prepisovanja, popisovanja in hranjenja gibljivih slik in tonskih pričevanj, za kar skrbi dobro tehnično organizirana mediateka. Se pa mora RTV Slovenija zavedati, s kakšnim zakladom upravlja dokumentacijska služba in ji dati temu primeren poudarek. Izzivov za RTV Slovenija je še ogromno. Čas ji narekuje spremembe, ki jih sedaj sploh ne dohiteva. Ne zmore urejati odnosa do avtorskih pravic, kar trenutno ubija ustvarjalno delo. Ni fleksibilna v organizaciji, ne sledi tehnološkemu razvoju, nima svojih raziskovalnih »daljnogledov«, ne razmišlja o uvedbi tematskih programov, ne motivira vse težje naslovljivega mladega občinstva … ker se zaletava v prioritetno zastavljen informativni program. Tako zamuja na ostalih segmentih – npr. na filmskem, mladinskem, dokumentarnem, zabavnem in še kakšnem programu, ki postajajo prevečkrat žrtev finančnih rezov, utrujenih kadrov ali pritiska, naj ima prednost populizem.
Nemalokrat – sploh pa ob referendumih – so politični zagovorniki sedanjega ustroja vpili, da je potrebno zagotoviti več boljšega programa z manj denarja ali celo z odpravo RTV prispevka. Te demagoške, a lahko kaj kmalu tudi realne ideje o odpravi prispevka seveda pomenijo smrt javne radiotelevizije, saj bi na ta način lahko končala v stečaju ali v popolni odvisnosti od volje vsakokratne oblasti, če bi javni servis financirali iz proračuna. Lahko bi jo čakal scenarij, ki smo ga doživeli ob pritisku na STA, ko je vlada z neplačevanjem obveznosti hotela zradirati (=kaznovati) javno tiskovno agencijo. Že v predlogu zakona iz 2010 je bilo tudi zapisano: RTV prispevek naj se usklajuje z inflacijo in naj ne bo pod kladivom dobre/slabe volje vsakokratne politike. Velja pa premisliti, ali so ekonomsko-propagandna sporočila na RTV Slovenija lahko bolj selektivno prisotna in ali je res nujno, da se tudi v javnem servisu pojavlja prodaja z vsiljevanjem tržnih izdelkov. Za te so prostori na drugih kanalih, ne pa na dragocenem in vzgojno pomembnem prostoru javnega servisa.
Želiva si, da bi po uveljavitvi sedanje novele Zakona o RTV Slovenija, ki jo želi SDS preprečiti, z nadaljnjimi spremembami kmalu dobili novo, moderno in v prihodnost uprto zakonodajo RTV Slovenija.
Pri tem naj sodelujejo strokovnjaki s tega področja, kar nekaj jih imamo! Sodeluje naj civilna družba: kakšen javni servis si želimo? In sodelujejo naj zaposleni na RTV Slovenija. Le kdo, če ne oni, vedo, kako je delati v razmerah političnih pritiskov ali svobodnega v novinarstva in profesionalnega vodenja! Zato namesto zaključka povzemava nekaj okvirnih točk, o katerih velja skupaj razmisliti ob prenovi zakonodaje RTV Slovenija:
• ureditev upravne in nadzorne vloge javnega medija: organi upravljanja z največjo možno avtonomijo, verodostojnostjo in široko zastopanostjo različnih interesov javnosti;
• strokovna usposobljenost vodilnih kadrov in izobraževanje zaposlenih (ne nujno javnih uslužbencev) naj bo ključno vodilo;
• prožna organizacijska struktura;
• stabilno, transparentno, zanesljivo financiranje iz prispevka (ki vladi ne bi omogočal politično motiviranega razsojanja) in (omejene tržne dejavnosti; • tehnološka posodobitev: digitalizacija, obnova tehnološke infrastrukture in skrb za arhivsko gradivo;
• premislek o profilu tretjega parlamentarnega programa;
• razvoj multimedijskih vsebin in sodobnega medijskega »orodja«, ki se takorekoč dnevno spreminja;
• odprtost v svet z utrditvijo dopisništev;
• utrjevanje domače AV produkcije in krepitev kulturno-umetniškega programa.
