Zakaj kandidiram
Spoštovane državljanke in državljani, vsi prebivalci in prebivalke Slovenije, rada bi bila vaša predsednica!
Danes stojim tu pred vami, da Sloveniji in svetu ponosno sporočim, da bom kandidirala za prvo predsednico Republike Slovenije.
Vse svoje izkušnje nosimo s seboj.
Pred vami stojim plavalka iz ravenskega Fužinarja in dopisnica nacionalne radiotelevizije iz Bonna; pred vami stojim tiskovna predstavnica Drnovškove vlade in dobitnica visokega nemškega odlikovanja; pred vami stojim pobudnica in soustanoviteljica združenja za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja ONA VE in podpredsednica zmagovitega Gibanja Svoboda. Pred vami stojim hčerka, sestra in žena.
Vse svoje izkušnje nosimo s seboj. A to ne bo moja zgodba, to bo naša zgodba.
Ponosna sem, da sem predstavnica tistih naprednih sil, ki so po dveh težkih letih nazadnjaštva vrnile ljudem dostojanstvo in vero v prihodnost. Ponosna bom, če bom lahko še naprej glas civilne družbe, ki stavi na solidarnost, skupno dobro in državljanski pogum. Kot predsednica bom ponosno predstavljala Slovenijo in ji vrnila spoštovanje in ugled med evropskimi partnerji in v mednarodnih odnosih.
Vemo, kaj nas tare, kaj bega in kaj plaši. Negotove zdravstvene razmere, ostrina časa, kruta vojna.
A vemo tudi, kaj zmoremo in kako zmagamo: da smo ponosni na dobro opravljeno delo, da zaupamo v sodelovanje, v nežno prijaznost in solidarnost med ljudmi.
Vsake volitve se začnejo od začetka. Nobene niso kot prejšnje, kaj šele dobljene vnaprej. Zaupanje se gradi danes in tukaj in z odgovori na težave, s katerimi se spopadamo vsak dan.
Zato vem, da nas čaka veliko skupnih izzivov in nalog: za javno televizijo, za enakost spolov, za zeleno Slovenijo, za vladavino prava, za nepopustljivo spoštovanje demokracije, za državo, v kateri bomo skrbeli tudi za najšibkejše in preslišane.
Zato so z mano mladi in starejši, zato so z mano ženske, zato so z mano Korošice in Primorci, bice in none, zeleni Ljubljančani in vijolične Mariborčanke, fant iz Kungote in punca iz Solkana, skakalci iz Planice in kolesarji s Trške gore, učenci mojih treningov in plavalne tekmice, poslanke in poslanci. In, ja, predsednik vlade.
To je naša zgodba.
Ko sem minuli petek šla na proslavo ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu, me je na enem od križišč zelo prijazno pozdravil prometni policist. Prav tisti, ki se je s fotografiranjems protestnikom maja 2020 zameril vrhu notranjega ministrstva in tedanji vladajoči stranki. Veste, kaj mi je rekel?
»Hvala vsem pri Gibanju Svoboda, ker ste nam omogočili, da v državi spet lažje dihamo.«
Rada bi bila predsednica Slovenije, kjer te policist ustavi s prijaznim pozdravom, ker si vsi skupaj prizadevamo za življenje v varni državi.
Rada bi bila predsednica Slovenije, kjer bodo moški največji zavezniki žensk, ker lahko le skupaj stopamo proti resnični enakosti spolov.
Rada bi bila predsednica Slovenije, kjer kulturo in umetnost razvijamo enako zavzeto kot naše znanje.
Rada bi bila predsednica Slovenije, kjer ima vsak otrok enake možnosti, da je ljubljen in izobražen, ker za lepo prihodnost potrebujemo oboje: ljubezen in znanje.
Za boje rabiš oboje: za ljubezen dvojino, za znanje širino. In za zmage množino.
Zato, dragi moji, je to naša zgodba. In povem vam: skupaj bomo prihodnosti kos!
